Sezono smo zaradi čudnega vremena in odlašanja z odhodom na morje pričeli šele meseca maja z obiskom mesta Burano. Na dan, ko se je odvijala legendarna Vogalonga, smo tako tudi mi okušali vode Beneške lagune in obiskali na koncu še samostan Frančiškanov

Morda bom za nekatere preveč ciničen, ko smo sami trdo-delavni delavci (dva od treh) strošili svoj čas na Predeljskem jezeru in za konec dobili še boljše lignje, kot v gostilnah Slovenije, kar na licu mesta (živel Renato Andrejčič), da vam lahko v obraz vržem(o) naslednjo provokacijo in cinizem: vse, ki ste svoje eure vložili v Prijonove potovalne kajake, vas vabim na tekmo. Jaz sedim v Stingerju (Willy Neumann), dam vam velikodušno foro kilometra (ali recimo 5 minut), po 10km (raje 20 km) je cilj, ne glede na stanje vodne površine. Zmagovalec dobi za nagrado kajak od poraženca. Kaj bo(m) sicer z vsemi tistimi Prijoni še ne ve(m), ampak vem, da jih bo polno ... Torej, če ste prizadeti, češ da sem cinik, ali ibernakladač, se vidimo, pa da vidimo... Res mi je žal, ampak bolj objektivnega poročila glede testa potovalnega kajaka Neumann Stinger, ne morem dati. Tudi že vnaprej mi je žal za vse Marlinčke, Proteuske ali Barakudice, ki bodo Stingerja gledali le daleč na obzorju. Drugi

Na žalost, vse dobre stvari minejo, slabe pa, vsaj tako izgleda, kot da ostanejo. A kakorkoli, gladko morje, brez valov, še vedno kopalno vabljiv in dovolj prijeten, temperature sonca močne, še domačinov ni bilo kaj dosti na spregled, kaj šele turistov, nas je pričakalo bivši vikend. Res mir, ugodje, doživetje. Hedonizem okušanja, preverjanja, spoznavanja. Otok Prvič, že ne vem katerič, in tudi ne zadnjič, je bil tako zopet obkrožen (28km) z veslanjem izjemne ekipe ljudi in osvojen je bil tudi glavni Južni vrh (285m) in trikotnik peska pod njim. Tako in drugače. Res je, kot se govori: ko se pravi (osebki) najdejo skupaj, je svet dejansko lepši, pa čeprav že tako ni ravno grd!

Kaj naj rečem o destinaciji, ki je po meni najlepša enodnevna jesenska veslaška lokacija? O tem sem spisal tudi članek v časopisu NeDelo. Lepa, skrivnostna, pa vkljub prometu, še vedno samotna. V tej jeseni, pod zlatim soncem, nepozabljiva...

 Kraj Planina, ki sicer leži 455 metrov nad morjem, ob magistralni cesti Logatec - Postojna in je razpotegnjeno naselje v dolžini približno treh kilometrov, katero se starejši vozniki še precej dobro spomnijo po desetkilometrskih serpentinah, ljubkovalno imenovanih Kačje ride, je znano po Planinski jami, razvalinah gradu Haasberg, stražnemu stolpu in nečem posebnem. Da tam dobijo na vsake toliko časa, recimo vsaj enkrat letno, pred svoje pragove morje, čeprav gre v resnici za presihajoče jezero. Jasno temu morju manjka slanosti, ampak za lipane in postrvi, katere prihajajo sicer iz vsega sveta lovit v reko Unec, pa ta vsa povečana količina vode nedvomno predstavlja pravo pravcato morje, še dobro res, da ni slano... Iz Ljubljanske smeri proti Planini vodi cesta iz Logatca. Kraj leži na Jugozahodnem robu polja, pod hribom imenovanim Grmada. Ima 230 hiš in okoli osemsto prebivalcev in je razdeljen na dva dela. Gornjo planino in Grič in zaselke Kačja vas, Malni in Hasberg z ruševinami

Malce niže od trikotnika Slovenija, Madžarska, Hrvaška smo se dobili znani neznanci, blizu kraja Dekanovac v Medžimurju in si pred veslanjem – nekateri prvič – podali roko. Duka, Jani, Marjan, Denis, prvi del ekipe, recimo štajersko-ljubljanska naveza, Matjaž in Renato, junaka iz opisanega zimskega prečenja Kočevskega roga, Renatova Suzana in jaz, kot dolenjsko-gorenjska ekipa. Nekaj metrov stran, na pogled lena, a v resnici hitra, je tekla Mura, temno rjave barve, ki kljub številnim meandrom s 100 kubiki zimskega pretoka ustvarja dovolj pogona, da dobi kajak prepotreben zagon in se nemajhna zračna razdalja do našega cilja malce skrajša. Zrak je imel kake štiri stopinje, voda ne dosti več, nebo sivkasto, z nizkimi oblaki. Nič kaj prijetno za nalogo predsilvestrskega dne, končati pred temo, na sotočju Mure in Drave. Čakalo nas je 48 kilometrov tekoče vodne ceste, priprava kajakaške opreme, dostava avtomobilov na konec veslanja pri Legradu in seveda vrnitev voznikov na izhodišče, kar

Vesel sem, da smo bili skupaj v letu, ki se izteka in držim pesti, da bomo še kdaj skupaj brodili po vodah in z vesli v rokah tolkli po hrbtih valov.   Hvala vsem skupaj za druženje, tudi tistim, ki so to leto veslanje uspešno prešpricali. Za SREČO V 2014 pa si poglejte video!

Bilo je na prelepo nedeljo, začetek severno v Vzhodni laguni Gradež. Trije kajaki, 4-je kajakaši. Začetek je bil fantastičen. Isola San Barbano, odličen bakalar na belem kruhu s pršutom, drvenje po kanalu proti mestu na odprto morje in sušenje nogavice in škornja na obalah otoka D'Orio. Če bi takrat vedel, kaj nas čaka zvečer, si ne bi jemal časa za take malenkosti, kot so suhe in tople noge. Po kratki pavzi pade stavek, iz nežnih ust: "Ne še nazaj, dajmo še malo veslati". Khm, težko se uprem predlogom, pa čeprav ob pol dveh, v zimskem popoldnevu, kar kličejo k težavam. Zaveslamo v notranjost lagune, ki se je nevešči navtiki načeloma izognejo. Že vedo zakaj. Veslali smo proti toku, ki je tekel cca 3 km/ h proti nam, kot bi veslali v klanec, res strm klanec. Še fotografirali smo komaj kaj, ker takoj, ko si začel vleči fotoaparat ven, te je odneslo iz foto pozicije in zavrtelo kajak, kot na kakšni hitri reki. Ob temu pa je nastopil še drug problem. Nahajali smo se

Pieteta nam je narekovala, da smo šli svečke prižigati drugam. V naša srca, za naše duše. Zato smo bili drugje, kot naj bi bili. Kje? Južno od kraja Tibunj-Vodice, Hrvaška. Obiskali smo vse otoke do glavnega otoka Žirje, spali na Zmajanu, se kopali zjutraj in zvečer in v Kaprijah buljili v zaprte lokale na obali. Bilo je fenomenalno. Ne samo, da je bilo za kratek rokav in kopanje dvakrat na dan, ampak tudi ekipa je bila zares posebna; pa večerni ogenj, vino in pogovori. Lepo je početi takšne zadeve, če takole lepo tečejo. Morda je edina slaba stran malce kratek dan, a če človek nima nekih ambicij, potem tudi ta detajl ni omembe vreden.

Končno se je zgodil dan za vikend, ki je bil ne samo uporaben, ampak dobesedno kičasto lep. Izpred kafetiere ob obali na koncu mesta Marano Lagunare smo krenili skozi koče, kanale, reki Stelli do sotočja in spet nazaj skozi vrsto prehodov skozi ločja. Videli smo ribiške koče, mreže, vrše, reko, kanale, ogromno ptic, ločja, doživeli mir, da bi ga lahko rezal, vsekakor preveč vsega, da bi človek našteval. Ekipa 8-ih plus jaz, za poln kombi, se je imela nedvomno več, kot samo fajn.

Odprla se je sezona vodenih veslanj - povodovanja. Obiskali smo laguno Gradež v prelepem sončnem dnevu, ko ja ravno prav pihalo za osvežitev. V počasnem ritmu veslanja, tišini, samoti in čarobnosti te lagune smo prispeli do otoka v središču lagune - San Barbano. Tam nas je počastil Pater Frančišek z kavo in grappo (Slovensko), veter pa se nas usmilil s pihanjem v hrbet, da smo bili nazaj na izhodišču prej, kot bi pojedel keks .

Laguna Marano ne vidi samo naših kajakov, ampak včasih kdaj tudi kaj večjega. Ogromne ladje. Srečanje na vodi bi bilo zanimivo, pa ga na srečo nismo bili deležni. Smerokazi v Laguni so standard, a pomagajo ne ravno najbolj, saj oko komaj nese do robov lagune. Laguna in njene sipine veljajo za pravi ŠkoljkaLand in ponujajo popolnoma drugačna doživetja, kot smo jih vajeni recimo iz Hrvaških obal. Kot da bi bili nekje ob Atlantiku Samotnost razbijejo le hišice na otočkih, vikendi in prebivališče pravih ribičev, Lagunarjev. Školjk je na pretek, ulova v mrežah tudi, sveže ostrige pa se kar same ponujajo na dosegu roke.

Da je burja oster veter, marsikdo ve, da pa je obenem lahko nekaj najbolj sitnega med veslanjem po morju, pa so v nedeljo izvedeli tudi člani AO Tržič (za neposvečene pomeni AO alpinistični odsek). Vesel sem, da sem se z njimi spoprijel z valovitim morjem in sunki burje do Bf4, ko mi je na trenutke burja veslo iz roke jemala in ne s kom drugim, bolj "običajnim" spremstvom. Veliko vprašanje je ali bi sploh odrinili na vodo, če jim ne bi zaupal. Fantje so tako doživeli svoj vodno-veslaški prvi krst in to v trojni količini. Valovi, veter, veslanje. Vkljub bitkovanju z valovi in vetrom smo opazili da kolegi plezajo v stenah nad morjem in da obstaja še prostor za nove hudobno težke smeri. DWSovci v napad! In seveda, nismo se samo borili, ampak se tudi šli turizem. Naj omenim cerkev San Giovani s zakristijo iz Rimskih časov in ostanki dinozavra, poleg nehotenega ogleda bodoče ribogojnice in jadrnic, kjer nismo ugledali nobene ustrezne našim zahtevam.

Izvedli smo zanimiv (vodni) športni dan podjetju Comland. Vreme je bilo odlično. Še več kot to, oba dneva sta bila izjemna. Veslali smo izpod Gornje Radgone hitri in visoki tok reke Mure, vse tja do Bistrice, kjer je sledil piknik. Pri prvem delu poti, nam je pomagal Denis Cizar s svojima raftoma. V nedeljo, po jutranjem nakupu sveže stisnjenega bučnega olja, smo na Hrvaškem čolne sestavili in jih spustili v stari tok reke Drave, nad mestom Čakovac. Odveslali smo preko nekaj prelivov zelo lepe reke, velik rokav in posebno ožino Gabrov prolaz ter končali na velikem Varaždinskem jezeru. Fantastične barve pod nevihtnim nebom, brez kapljice dežja, dobro razpoloženje celotne ekipe ter sedaljka na obali jezera na koncu dneva, je lepo zaokrožilo dan.