Sezono smo zaradi čudnega vremena in odlašanja z odhodom na morje pričeli šele meseca maja z obiskom mesta Burano.
Na dan, ko se je odvijala legendarna Vogalonga, smo tako tudi mi okušali vode Beneške lagune in obiskali na koncu še samostan Frančiškanov
Zopet smo odkrivali lagno Marano že v tretje (s skupinami). Morda so bili to zadnjo nedeljo celo najboljši pogoji "ever", odkar zahajam sem. Nedolgo nazaj sem preračunal, da sem bil s skupinami tu že kakih 50-krat in sam seveda še večkrat, pa še vedno me razveselijo ti predeli te ogromne in precej posebne Lagune Gradež in Marano.
Odvila se je še ena, že 46. ta po vrsti, prireditev, ki ji ni para ali enake na svetu. Vogalonga. Neverjetna procesija plovil na ročni pogon, od tega do onega, preveč za naštevati ali imenovati vsa tista plovila, ki jih oko ugleda v množici uradno 2000 plovil in 8000 veslačev, pri čemur je vsega skupaj nedvomno za vsaj še četrtino več. Tudi mi smo izkoristili ta skoraj že prevroč, a zahvaljujoč kopreni na nebu, prelep vikend in se potepali po osrednjem in vzhodnem delu lagune, kjer smo vandrali do Burana, odkrivali njegove pisane hiše in polne uličice, se pomirili pri frančiškanih otoka S. Francesco dela deserto in se za finale dneva usmerili proti otoku Lido, kjer nas je pričakovalo mesto za spanec. Pri tem finalnem podvigu dneva so nas seveda ovirali popoldanski tokovi, visoki valovi, živčna razpenjena voda od vseh plovil. Pač, večerna potniška zmeda Benetk, ki je glede vsega kar pluje po njenih kanalih, že dobesedno zdavnaj premočna ... So Benetke še vedno to, kar so bile - mesto lj...
Bilo je marsikaj. Kar sveže, hladno, vetrovno, megleno, valovito, deževno ... In tudi sončno, kot šipa gladko, rahlo nakodrano. Ampak kot vedno, predvsem neopisljivo! Doživetje, ki nima besed. Videli smo belorepe Orle, morske papige - paffini, nešteto gosk, rac in čiger, morske leve, in tudi - veslali med tjulnji. Doživeli tišino ničesar in mir v duši. Arhipelag ni hrupni Jadran. Ni navtike. Ni restavracij, lokalov, gneče ... Je eden in edini.