Beneška laguna & Vogalonga

Odvila se je še ena, že 46. ta po vrsti, prireditev, ki ji ni para ali enake na svetu. Vogalonga.

Neverjetna procesija plovil na ročni pogon, od tega do onega, preveč za naštevati ali imenovati vsa tista plovila, ki jih oko ugleda v množici uradno 2000 plovil in 8000 veslačev, pri čemur je vsega skupaj nedvomno za vsaj še četrtino več.

Tudi mi smo izkoristili ta skoraj že prevroč, a zahvaljujoč kopreni na nebu, prelep vikend in se potepali po osrednjem in vzhodnem delu lagune, kjer smo vandrali do Burana, odkrivali njegove pisane hiše in polne uličice, se pomirili pri frančiškanih otoka S. Francesco dela deserto in se za finale dneva usmerili proti otoku Lido, kjer nas je pričakovalo mesto za spanec.











Pri tem finalnem podvigu dneva so nas seveda ovirali popoldanski tokovi, visoki valovi, živčna razpenjena voda od vseh plovil. Pač, večerna potniška zmeda Benetk, ki je glede vsega kar pluje po njenih kanalih, že dobesedno zdavnaj premočna ...

So Benetke še vedno to, kar so bile - mesto ljubezni, umetnosti, ustvarjalnosti - ali gre samo še za mrtvo idejo in vidno skulpturo mesta, je težko reči.





Samo kakorkoli že, vedno znova, ko zavijem v njene vodne uličice, ki jih lahko resnično doživiš le v tihih plovilih na ročni pogon vesel, ugotovim, da je to mesto res nekakšen svetovni unicum in eden od posebnih točk te Civilizacije.

Tudi mi, ko smo sprva sledili povorki Vogalonge, potem pa sami samotarili po kanalih in kanalčkih Benetk, smo bili skoraj tiho, presenečeni in ganjeni, vse dotlej, dokler ni bilo potrebno zaviti v Canal Grande, v tisto adrenalinsko gnečo in živčnost vodnega prometa pred Markovim trgom.




Teh nekaj minut visoke napetosti se je poleglo v novih samotnih ulicah, pa kasnejši kavi, pivu, prigrizku na Beneški način in počasi je dan tekel dalje. Vse dokler nismo zapustili mesta, se zopet borili z valovi in neštetimi skritimi tokovi prevelikega števila ladij, gliserjev in nedeljskega popoldanskega živžava, in za finale dneva naštepali še ne malo kilometrov nazaj do izhodišča.

Kot rečeno, v še vedno obvladljivih poletnih temperaturah. Za finale smo se od Lagune poslovili od ostalih udeležencov Vogalonge, ki pa so večinoma opravili z njeno, cca vsaj 40 km dolgo traso. Ponavljam. V vseh možnih plovilih, ki si jih lahko zamislite, katere pa druži eno: da se premikajo na pogon telesa.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dolenjska lepotica, reka Krka

Sardinija, ena najbolj divjih, posebnih, skoraj norih obal Evrope