Kako je Notranjska postala Primorska

 Kraj Planina, ki sicer leži 455 metrov nad morjem, ob magistralni cesti Logatec - Postojna in je razpotegnjeno naselje v dolžini približno treh kilometrov, katero se starejši vozniki še precej dobro spomnijo po desetkilometrskih serpentinah, ljubkovalno imenovanih Kačje ride, je znano po Planinski jami, razvalinah gradu Haasberg, stražnemu stolpu in nečem posebnem. Da tam dobijo na vsake toliko časa, recimo vsaj enkrat letno, pred svoje pragove morje, čeprav gre v resnici za presihajoče jezero. Jasno temu morju manjka slanosti, ampak za lipane in postrvi, katere prihajajo sicer iz vsega sveta lovit v reko Unec, pa ta vsa povečana količina vode nedvomno predstavlja pravo pravcato morje, še dobro res, da ni slano...

Iz Ljubljanske smeri proti Planini vodi cesta iz Logatca. Kraj leži na Jugozahodnem robu polja, pod hribom imenovanim Grmada. Ima 230 hiš in okoli osemsto prebivalcev in je razdeljen na dva dela. Gornjo planino in Grič in zaselke Kačja vas, Malni in Hasberg z ruševinami gradu ter z logaške strani samostojen zaselek Liplje z osmimi hišami. Naselje ima dve cerkvi, baročno sv. Marjete, zaščitnice kraja iz l. 1771 in sv. Roka iz l. 1763. Nad krajem, na Planinski gori, pa je božjepotna Marijina cerkev. Vse tri pa domačinom ne pomagajo kaj dosti, ko se mokra nebesa odpro.

Nekje proti jugu polja je Planinska jama (nekdaj Malograjska jama), ki spada med najdaljše slovenske jame z izjemno veličastnim vhodom, pečino visoko 65m. V jami je približno 500 m od vhoda sotočje rek Pivke, ki teče iz Postojnskega polja skozi Postojnsko jamo, in reke Raka, ki teče iz Rakovega Škocjana. Od tam, torej od sotočja, se ta tok vode preimenuje v reko Unico. Ta združitev predstavlja tudi največje sotočje podzemnih rek v Evropi. A ker ne zaliva samo Unica tega polja, temveč iz velike zatrepne doline ob zaselku Malni priteka še Malenščica, iz izvirov pri ruševinah gradu Haasberg pa Škratovka, in vse to ob višjih vodah sicer ponika v okrog 150 požiralnikih, ki pa včasih ne uspejo pogoltniti vsega (že dolgo niso bili očiščeni), še posebej letos, ko se jim je kost, precizneje rečeno - drevesa od minule ledene ujme, zataknila v grlu.

Planinsko polje je namreč 5 km dolgo in okrog 2,5 km široko kraško polje, najnižje ležeče kraško polje v Notranjskem podolju, Unica pa ga večkrat na leto poplavi in polje spremeni v mini morje, katerega gladina pa niha od metra nad sicer lepimi travniki, do sredine oken na srednji višini kraja, kot se je nazadnje zgodilo l. 1924, po besedah domačina Mitja iz hiše Planina 50. Za preprečevanje le-tega so na več mestih spremenili potek njene struge, ob robu polja očistili, razširili in obzidali veliko požiralnikov - po velikosti izstopata dva (katavatrona), ki so ju že l. 1889 obzidali in prekrili z mrežo (ime Putickove štirne sta dobila po vodji melioracijskih del in raziskovalcu Ljubljanice Viljemu Puticku).

Mitja (Ržen?), pa ne samo, da se nad letošnjim kvazi ekstremnem vodostaju sploh ne razburja, češ da to ni še nič, temveč dela tudi najboljši domači jegermajster (zdravilni liker), ki sem ga kdajkoli v življenju pognal po grlu nizdol. Spolzel je dosti hitreje, kot bo skozi požiralnike vso omenjeno vodovje, saj bo krasilo polje še mesece. Še bolj zabavno pri vsemu pa je bilo, da smo na preizkušnjo prej omenjenega eliksirja bili povabljeni kar v garažo, ne da bi potrebovali izstopati iz kajakov. Če se pošalim, bi lahko rekel, da smo obiskali mc'Donaldov Drive-in, le da je bila ponudba in lokacija drugačna, in omenjeno sredstvo prevoza.

Dejansko sva v poplavljeno garažo enostavno v rikverc zaveslala iz ceste - ostali so bili zunaj, ker v garaži ni bilo več prostora, in smo s smerjo gibanja roko na srce prekršili mikro-lokalne cestno prometne predpise. Nič čudnega, da sta policaja, ki sta bila na patrulji, iz varne (suhe) obale nekam čudno pogledovala proti nam. No ja, ne vem točno ali sta se ubadala z našim prekrškom zakonov CPP ali kako omenjeni predpisi pravijo glede veslanja in pitja substanc obenem, a njuno opazovanje našega početja nas ni kaj dosti ganilo. Nas ali naše oči, je dosti bolj bolelo nekaj drugega.

Ko smo veslali celotno obalo velikega jezera, za nekih 18 km je pokazala naprava GPS, smo ves čas opazovali žalosten in precej moteč pogled na množico zobotrebcev, ki so bila nekoč drevesa. Nekje v višini stotih metrov nad jezerom je od minule ledene ujme vse prelomljeno, belo, naostreno in res deluje strahotno, kot po kakem mitraljiranju iz vojaških letal. Poleg tega, pa smo se nahajali pogosto v neposredni bližini kablov električne napeljave, sprašujoč ali bodo usekale ali ne, kajti nikdar ne veš kdaj ta kača lahko piči. In jasno smo razglabljali, da kako so jih lahko postavili tako nizko, če pa se ve, da jezero lahko sega še meter dva višje, kot je to trenutno, kar nedvoumno pomeni konec dovajanju električne energije. Tolažili smo se, da verjetno elektrike ni v napeljavi, če jo po okoliških vaseh ni že tedne, ko pa smo videli še ogromno podrtih drogov, pa je postalo kristalno jasno. Post katastrofa snega in dežja.

Sicer mirno in tiho veslanje so nam pestrile krošnje višjih dreves, obcestni znaki so bili večinoma skriti pod vodo, cestne povezave smo samo slutili, srečali smo nekam nezgovornega možaka na motornem čolnu, ki je očitno imel nekaj opravka z hidrocentralo - verjetno ima skrbi okoli elektrike že zvrhano glavo, in srečali dve kajakašici, ki sta nas pozdravili "ma a ni boljš, da izkoristimo tole, kot pa da samo tarnamo doma?!".

Čeprav sem že večkrat veslal po poplavljenem polju, od na pol, do visokih vodostajev, kaj takega seveda še nisem videl. Vode, naplavljenega lesa, umazanije iz gozda, listja in podobnega je ogromno. Že vstop v kajake je lahko problematičen od vsega nakopičenega. Take prijazne točke je potrebno dobesedno poiskati in prijazno bo jezero vabilo rekreativce na svojo gladino še daleč v pomlad. A slaba stran bo, ker bo moteno življenje ljudi še dolgo. Nekateri se morajo vkljub 21. stoletju od doma in nazaj prevažati s čolni.