Odgovor na vprašanje: ‘Zakaj potovati po vodah?’ je lahko dolg, a na kratko: voda in potovanje po njej omogoča svobodo, ne zahteva veliko fizične moči in človeka spoji z elementi Narave . Voda je živa, vsakič drugačna. Med veslanjem tudi začutimo vodo, morje, kot poseben element narave, poleg šumenja vetra, valovanja in vsega ostalega. Na potovanjih po vodi - poVODOvanja , ljudi povežemo v celovito ekipo. Na dan pridejo prijateljstvo, povezovanja, zabava in smeh, seveda ob prisotnosti nekaj "športnega trpljenja", kar pa koristi tako duši, kot telesu! Potujemo ekološko zavedno, s pozitivnim odnosom do narave in njenih dobrin. Naš moto je: potovati in jemati s seboj samo fotografije ter spomine. Predvsem pa veslanje ni tako naporno, kot si ljudje mislijo oin tudi dovolj opreme lahko vzamemo s seboj, če smo racionalni s prostorom.

Neverjetno, ampak Bog Eol in ostali mini bogovi so se nas minuli vikend spet ne samo usmilili, ampak naklonili nekaj precej posebnih trenutkov, ki niso vsakdanji. Ekipa zelo posebnih oseb, ki se je prvič sestavila v lanskem avgustu, ima očitno neko skupno karmo ali energijo, ki vse težave kot da odriva stran. Laguna Marano, ki je že tako prava ekzotika Severnega Jadrana je imela ravno prave valove, v ravno pravo smer, rahel nočni dežek za popestritev spanca, malce vetra da je prizemljil komarje in dobolj vode, da ni bilo potrebno nikjer bresti in hoditi peš preko plitvin. Še celo navtikov je v nedeljo dopoldan primanjkovalo. Skoraj (pre)kičasto vse skupaj ...

Soča. Ta posebno turkizno zelena reka. Tako opevana in fotografirana. Žal, vsaj glede na glede na močno skomercializiranost raftanja po njenih valovih, lahko morda omenimo tudi besedo zlorabljena. Ta reka je v svojem življenju, za nas nerazumno dolgemu časovnemu obdobju, prtevrtala, zbrusila, obrusila, zgladila, spremenila mnogo skalnih pragov in skladov apnenca v prelepe like in tvorbe. In ni ga lepšega, kot vse te umetnine z očmi iskati in tipati iz kajaka. Da ne omenimo tudi mirnega vzdušja tišine, ki tam, v njenih nedrjih vlada ...

Preden je dan zamrl Začetek in konec... Čeprav je na koledarju zima, ptice žvrgolijo že pomladno. Da človek ne zarjavi, sva z Renatom odšla na dvodnevno raziskovanje lagune Gradež in Marano. Ponoči ni padlo pod ničlo, čeprav toplo ravno ni bilo, podnevi pa tudi vkljub soncu neke vročine še tudi ni bilo (za čutiti). Zima pač. A vseeno, čuti se, da so vrata odprta...    Ko sonce posije skozi temnino :)

Avgust prihaja in odhajam na Aljasko. Septembra, pa nas čakajo spet novi veslaški podvigi v naših ali tujih krajih. Začnemo s trodnevno reko Mura, ki se kot mejna reka vije med Madžarsko in Hrvaško. Načelni datum za reko Mura je 9. - 11. september. Sledili bodo izleti za vikende, do oktobrske Grčije, ki bo, če bo dovolj prijavljenih, v obliki tedenskega potepanja po otokih Paxos, AntiPaxos in Krf. Planirajo se dnevi od 1. - 9. oktobra . In seveda nas čaka tudi prvo-novembersko štiri-dnevno potepanje nekje po srednjem Jadranu ali Lošinjskem arhipelagu. Okvirno se bo šlo od petka do torka! Vmesni vikendi se bodo odvijali v laguni Benetke (in Burano), Marano in Gradež, dodali bomo še novo destinacijo v tistih krajih, laguno Bibione. Verjetno bomo ob veslanju zaplavali še na otoku Plavnik in Prvič pri Krku, če pa bo jesen mokra in deževna in se bodo naša kraška polja napolnila, pa bomo kdaj skočili na katerega od njih tudi med tednom, ne ...

Ni potrebno vedno na morje. Še posebej, ko je res vroče, kot je bilo tega dne. Ne samo vroče. Tudi grmelo je, deževalo in nas bičala toča. Še dobro, da smo bili med nabijanjem strel in ledenih krogel ob bregu, pod streho krošenj dreves. Pozen večerni prihod v Kostanjevico, spanje na travniku ob gostilni in cerkvi, rjava hitra reka naslednji dan in čarobna ekipa je bilo vse tisto, da smo v srcih vriskali. Preizkusite kdaj tudi sami, če že z nami ne!

Na žalost, vse dobre stvari minejo, slabe pa, vsaj tako izgleda, kot da ostanejo. A kakorkoli, gladko morje, brez valov, še vedno kopalno vabljiv in dovolj prijeten, temperature sonca močne, še domačinov ni bilo kaj dosti na spregled, kaj šele turistov, nas je pričakalo bivši vikend. Res mir, ugodje, doživetje. Hedonizem okušanja, preverjanja, spoznavanja. Otok Prvič, že ne vem katerič, in tudi ne zadnjič, je bil tako zopet obkrožen (28km) z veslanjem izjemne ekipe ljudi in osvojen je bil tudi glavni Južni vrh (285m) in trikotnik peska pod njim. Tako in drugače. Res je, kot se govori: ko se pravi (osebki) najdejo skupaj, je svet dejansko lepši, pa čeprav že tako ni ravno grd!

 Kraj Planina, ki sicer leži 455 metrov nad morjem, ob magistralni cesti Logatec - Postojna in je razpotegnjeno naselje v dolžini približno treh kilometrov, katero se starejši vozniki še precej dobro spomnijo po desetkilometrskih serpentinah, ljubkovalno imenovanih Kačje ride, je znano po Planinski jami, razvalinah gradu Haasberg, stražnemu stolpu in nečem posebnem. Da tam dobijo na vsake toliko časa, recimo vsaj enkrat letno, pred svoje pragove morje, čeprav gre v resnici za presihajoče jezero. Jasno temu morju manjka slanosti, ampak za lipane in postrvi, katere prihajajo sicer iz vsega sveta lovit v reko Unec, pa ta vsa povečana količina vode nedvomno predstavlja pravo pravcato morje, še dobro res, da ni slano... Iz Ljubljanske smeri proti Planini vodi cesta iz Logatca. Kraj leži na Jugozahodnem robu polja, pod hribom imenovanim Grmada. Ima 230 hiš in okoli osemsto prebivalcev in je razdeljen na dva dela. Gornjo planino in Grič in zaselke Kačja vas, Malni in Hasberg z ruševi...

Malce niže od trikotnika Slovenija, Madžarska, Hrvaška smo se dobili znani neznanci, blizu kraja Dekanovac v Medžimurju in si pred veslanjem – nekateri prvič – podali roko. Duka, Jani, Marjan, Denis, prvi del ekipe, recimo štajersko-ljubljanska naveza, Matjaž in Renato, junaka iz opisanega zimskega prečenja Kočevskega roga, Renatova Suzana in jaz, kot dolenjsko-gorenjska ekipa. Nekaj metrov stran, na pogled lena, a v resnici hitra, je tekla Mura, temno rjave barve, ki kljub številnim meandrom s 100 kubiki zimskega pretoka ustvarja dovolj pogona, da dobi kajak prepotreben zagon in se nemajhna zračna razdalja do našega cilja malce skrajša. Zrak je imel kake štiri stopinje, voda ne dosti več, nebo sivkasto, z nizkimi oblaki. Nič kaj prijetno za nalogo predsilvestrskega dne, končati pred temo, na sotočju Mure in Drave. Čakalo nas je 48 kilometrov tekoče vodne ceste, priprava kajakaške opreme, dostava avtomobilov na konec veslanja pri Legradu in seveda vrnitev voznikov na izhodišče, kar...

Vesel sem, da smo bili skupaj v letu, ki se izteka in držim pesti, da bomo še kdaj skupaj brodili po vodah in z vesli v rokah tolkli po hrbtih valov.   Hvala vsem skupaj za druženje, tudi tistim, ki so to leto veslanje uspešno prešpricali. Za SREČO V 2014 pa si poglejte video!

Bilo je na prelepo nedeljo, začetek severno v Vzhodni laguni Gradež. Trije kajaki, 4-je kajakaši. Začetek je bil fantastičen. Isola San Barbano, odličen bakalar na belem kruhu s pršutom, drvenje po kanalu proti mestu na odprto morje in sušenje nogavice in škornja na obalah otoka D'Orio. Če bi takrat vedel, kaj nas čaka zvečer, si ne bi jemal časa za take malenkosti, kot so suhe in tople noge. Po kratki pavzi pade stavek, iz nežnih ust: "Ne še nazaj, dajmo še malo veslati". Khm, težko se uprem predlogom, pa čeprav ob pol dveh, v zimskem popoldnevu, kar kličejo k težavam. Zaveslamo v notranjost lagune, ki se je nevešči navtiki načeloma izognejo. Že vedo zakaj. Veslali smo proti toku, ki je tekel cca 3 km/ h proti nam, kot bi veslali v klanec, res strm klanec. Še fotografirali smo komaj kaj, ker takoj, ko si začel vleči fotoaparat ven, te je odneslo iz foto pozicije in zavrtelo kajak, kot na kakšni hitri reki. Ob temu pa je nastopil še drug problem. Nahajali...

Pieteta nam je narekovala, da smo šli svečke prižigati drugam. V naša srca, za naše duše. Zato smo bili drugje, kot naj bi bili. Kje? Južno od kraja Tibunj-Vodice, Hrvaška. Obiskali smo vse otoke do glavnega otoka Žirje, spali na Zmajanu, se kopali zjutraj in zvečer in v Kaprijah buljili v zaprte lokale na obali. Bilo je fenomenalno. Ne samo, da je bilo za kratek rokav in kopanje dvakrat na dan, ampak tudi ekipa je bila zares posebna; pa večerni ogenj, vino in pogovori. Lepo je početi takšne zadeve, če takole lepo tečejo. Morda je edina slaba stran malce kratek dan, a če človek nima nekih ambicij, potem tudi ta detajl ni omembe vreden.

Končno se je zgodil dan za vikend, ki je bil ne samo uporaben, ampak dobesedno kičasto lep. Izpred kafetiere ob obali na koncu mesta Marano Lagunare smo krenili skozi koče, kanale, reki Stelli do sotočja in spet nazaj skozi vrsto prehodov skozi ločja. Videli smo ribiške koče, mreže, vrše, reko, kanale, ogromno ptic, ločja, doživeli mir, da bi ga lahko rezal, vsekakor preveč vsega, da bi človek našteval. Ekipa 8-ih plus jaz, za poln kombi, se je imela nedvomno več, kot samo fajn.