Novoletna Mura
Malce niže od trikotnika Slovenija, Madžarska, Hrvaška smo se dobili znani neznanci, blizu kraja Dekanovac v Medžimurju in si pred veslanjem – nekateri prvič – podali roko. Duka, Jani, Marjan, Denis, prvi del ekipe, recimo štajersko-ljubljanska naveza, Matjaž in Renato, junaka iz opisanega zimskega prečenja Kočevskega roga, Renatova Suzana in jaz, kot dolenjsko-gorenjska ekipa.
Nekaj metrov stran, na pogled lena, a v resnici hitra, je tekla Mura, temno rjave barve, ki kljub številnim meandrom s 100 kubiki zimskega pretoka ustvarja dovolj pogona, da dobi kajak prepotreben zagon in se nemajhna zračna razdalja do našega cilja malce skrajša. Zrak je imel kake štiri stopinje, voda ne dosti več, nebo sivkasto, z nizkimi oblaki. Nič kaj prijetno za nalogo predsilvestrskega dne, končati pred temo, na sotočju Mure in Drave.
Čakalo nas je 48 kilometrov tekoče vodne ceste, priprava kajakaške opreme, dostava avtomobilov na konec veslanja pri Legradu in seveda vrnitev voznikov na izhodišče, kar je večna mora veslanja po rekah.
Muri moraš slediti. Sekati strugo, kjer jo seka ona. Se ustaviti, kjer se ustavlja, in pospešiti, ko ji hitrost naraste, in na koncu ugotoviš, da je to za kajak ali kanu ena najlepših, tekočih, odprtih in tehnično nezahtevnih rek pri nas ali v naši okolici. Del, ki smo ga zmogli, pa ne šteje brez razloga med evropske posebnosti. Že njeno ime, hrvaška Amazonka, pove vse!
Več in članek v časopisu NeDelo na povezavi.
Nekaj metrov stran, na pogled lena, a v resnici hitra, je tekla Mura, temno rjave barve, ki kljub številnim meandrom s 100 kubiki zimskega pretoka ustvarja dovolj pogona, da dobi kajak prepotreben zagon in se nemajhna zračna razdalja do našega cilja malce skrajša. Zrak je imel kake štiri stopinje, voda ne dosti več, nebo sivkasto, z nizkimi oblaki. Nič kaj prijetno za nalogo predsilvestrskega dne, končati pred temo, na sotočju Mure in Drave.
Čakalo nas je 48 kilometrov tekoče vodne ceste, priprava kajakaške opreme, dostava avtomobilov na konec veslanja pri Legradu in seveda vrnitev voznikov na izhodišče, kar je večna mora veslanja po rekah.Muri moraš slediti. Sekati strugo, kjer jo seka ona. Se ustaviti, kjer se ustavlja, in pospešiti, ko ji hitrost naraste, in na koncu ugotoviš, da je to za kajak ali kanu ena najlepših, tekočih, odprtih in tehnično nezahtevnih rek pri nas ali v naši okolici. Del, ki smo ga zmogli, pa ne šteje brez razloga med evropske posebnosti. Že njeno ime, hrvaška Amazonka, pove vse!Več in članek v časopisu NeDelo na povezavi.
.JPG)
