Izginulo morje lagune Gradež
Bilo je na prelepo nedeljo, začetek severno v Vzhodni laguni Gradež. Trije kajaki, 4-je kajakaši.
Začetek je bil fantastičen. Isola San Barbano, odličen bakalar na belem kruhu s pršutom, drvenje po kanalu proti mestu na odprto morje in sušenje nogavice in škornja na obalah otoka D'Orio. Če bi takrat vedel, kaj nas čaka zvečer, si ne bi jemal časa za take malenkosti, kot so suhe in tople noge.
Po kratki pavzi pade stavek, iz nežnih ust: "Ne še nazaj, dajmo še malo veslati". Khm, težko se uprem predlogom, pa čeprav ob pol dveh, v zimskem popoldnevu, kar kličejo k težavam. Zaveslamo v notranjost lagune, ki se je nevešči navtiki načeloma izognejo. Že vedo zakaj.
Veslali smo proti toku, ki je tekel cca 3 km/ h proti nam, kot bi veslali v klanec, res strm klanec. Še fotografirali smo komaj kaj, ker takoj, ko si začel vleči fotoaparat ven, te je odneslo iz foto pozicije in zavrtelo kajak, kot na kakšni hitri reki.
Ob temu pa je nastopil še drug problem. Nahajali smo se v Osrednji laguni, avtomobil in cilj pa v Vzhodni, vmes nasip s cesto. Ko smo poskušali zadeve skrajšati je nastopila nova zgodba. Izjemna oseka in pomanjkanje vode.
Pred tem problemom pobegnemo v zadnjih minutah, odveslamo vse nazaj do morja. Seveda se je med tem tok zaustavil, da smo veslali brez njegove pomoči, kot za kazen. Pri mestu sem našel edini kanal z vodo, ki teče ob zahodni strani ceste in nas je premaknil severu. Po kar nekaj kilometrih je na srečo preliv skozi nasip, v Vzhodno laguno. A ta je ob pomanjaknju morja (vode) delovala nekam, khm, čudno ...
Plazili smo se v kajakih po vodi višine 20 cm, proti odrešitvi, obali. Nekih dvesto metrov pred njo pa je nastopil konec.
V fantastični svetlobi večera (seveda je v fotoaparatu crknila baterija) in pod polno luno, smo do kolen gazili blato in 10 st. hladno vodo.
Kar dolgo je trajalo to prebijanje, ko smo lovili kvazi odseke, kjer naj bi se udiralo manj. V škornjih sem imel nemalo problemov, saj sem vlekel iz blata še polno vode in vsega ter tu in tam iskal škornje, da ne ostanejo v blatu za vedno. Pri vsemu temu početju pa si moral biti dovolj hiter, kajti daljše stanje na mestu bi te samo požiralo v globine. Saj se spomnete na risanke, kako deluje "živo blato".
V glavnem smo ob krvavo rdečem zahodnem obzorju, v skoraj temi, končali na obali. Premražene noge sem še komaj občutil. Pameten ima naglavno svetilko, moder tudi novo baterijo v njej, težave pa je odgnal zopet bakalar s potico in pršutom.
Bil je res fajn dan in kakih 40km veslanja za nami, zaradi močnega proti-toka je to v mišicah še precej več.
Začetek je bil fantastičen. Isola San Barbano, odličen bakalar na belem kruhu s pršutom, drvenje po kanalu proti mestu na odprto morje in sušenje nogavice in škornja na obalah otoka D'Orio. Če bi takrat vedel, kaj nas čaka zvečer, si ne bi jemal časa za take malenkosti, kot so suhe in tople noge.
Po kratki pavzi pade stavek, iz nežnih ust: "Ne še nazaj, dajmo še malo veslati". Khm, težko se uprem predlogom, pa čeprav ob pol dveh, v zimskem popoldnevu, kar kličejo k težavam. Zaveslamo v notranjost lagune, ki se je nevešči navtiki načeloma izognejo. Že vedo zakaj.
Veslali smo proti toku, ki je tekel cca 3 km/ h proti nam, kot bi veslali v klanec, res strm klanec. Še fotografirali smo komaj kaj, ker takoj, ko si začel vleči fotoaparat ven, te je odneslo iz foto pozicije in zavrtelo kajak, kot na kakšni hitri reki.
Ob temu pa je nastopil še drug problem. Nahajali smo se v Osrednji laguni, avtomobil in cilj pa v Vzhodni, vmes nasip s cesto. Ko smo poskušali zadeve skrajšati je nastopila nova zgodba. Izjemna oseka in pomanjkanje vode.
Pred tem problemom pobegnemo v zadnjih minutah, odveslamo vse nazaj do morja. Seveda se je med tem tok zaustavil, da smo veslali brez njegove pomoči, kot za kazen. Pri mestu sem našel edini kanal z vodo, ki teče ob zahodni strani ceste in nas je premaknil severu. Po kar nekaj kilometrih je na srečo preliv skozi nasip, v Vzhodno laguno. A ta je ob pomanjaknju morja (vode) delovala nekam, khm, čudno ...
Plazili smo se v kajakih po vodi višine 20 cm, proti odrešitvi, obali. Nekih dvesto metrov pred njo pa je nastopil konec.V fantastični svetlobi večera (seveda je v fotoaparatu crknila baterija) in pod polno luno, smo do kolen gazili blato in 10 st. hladno vodo.
Kar dolgo je trajalo to prebijanje, ko smo lovili kvazi odseke, kjer naj bi se udiralo manj. V škornjih sem imel nemalo problemov, saj sem vlekel iz blata še polno vode in vsega ter tu in tam iskal škornje, da ne ostanejo v blatu za vedno. Pri vsemu temu početju pa si moral biti dovolj hiter, kajti daljše stanje na mestu bi te samo požiralo v globine. Saj se spomnete na risanke, kako deluje "živo blato".
V glavnem smo ob krvavo rdečem zahodnem obzorju, v skoraj temi, končali na obali. Premražene noge sem še komaj občutil. Pameten ima naglavno svetilko, moder tudi novo baterijo v njej, težave pa je odgnal zopet bakalar s potico in pršutom.
Bil je res fajn dan in kakih 40km veslanja za nami, zaradi močnega proti-toka je to v mišicah še precej več.
.JPG)
.JPG)
