Včeraj. Nedelja. Res je, nekam mraz je bilo! pa še kakšna kaplja ali snežinka. Nataša reče: "če sem do danes mislila, da sva takrat na tistem bivaku trpela - nekaj let nazaj sva na jesen, popolnoma brez opreme zaradi razmer (in nedelujoče čelne svetilke) bivakirala v severni steni Gamsove Matere, zahodni Julijci, temperatura za nižje predele je kazala +3 st. C tisto noč - sem se zmotila. Tole danes je huje!". Gledam in gledam in se ji čudim. Oblečena je bolje kot jaz, niti ne piha tako močno. Pa kaj ji je? Pogledam Joca, naša seakajakaška legenda (Jože Gostinčar, Škofja Loka) in se tudi čudim: debela kapa, anorak, rokavice. Ni da ni. Zadekan ko v Sibiriji. Sam pa v majici in softšelčku in klobučku brez kape. Pa sploh me ne zebe. Zato se čudim Nataši. Nekako imam večji problem, da me vse nekam žuli. Stopalke za noge so preblizu. Opora sedeža mi je počila, ko sem se basal v čoln, saj sem bil ves nekam trd in zategnjen. V rdečem Pouchu - Dihurček sva bila, kar je za tempera...

Not at all. Just follow the link under the headline and you'll see how beatiful and peacifull can be in the midlle of the winter time, somewhere like the Kornati Islands. Precisely said, it was during the New year time. But even better. If you want to see the real life of the Locals or to find some new caracters to make your life more alive or simple just to enyoy seeing the others how they lived in their reality, than go there. Go to Sali, Dugi otok, Croatia. Try not to speak the language of the locals and don't show that fact immediately :-)

Kje pa, nikakor. Če kliknete na povezavo pod naslovom, boste videli fotografije, narejene preko obdobja novega leta na Kornatskem otočju. Mir in samota zagotovljena. Če pa iščete žur z neznanci, pa bo to morda še boljša prilika, kot biti nekje na poznani lokaciji. Ko sva dopoldan drugega januarja prikorakala v kavarno v kraju Sali na kavo, je bilo že po pol ure prisotno v zraku ducat življenjskih zgodb, vrednih knjižnega zapisa. Izvedel sem vse. Kdo je s kom, kdo je narkič, kdo diler, kdo vara in kdo je varan. Kot da bi jutranje sonce sprostilo zavore. Čez nekaj dni sva končala v istem baru še na večer. Po celodnevnem veslanju brez pitja vode, sva takoj preskočila na tekoče pivo in v družbo nama dotedaj neznanih Slovencev. Rezultat? Spoznani novi ljudje, nekaj popitih rund piva in seveda nadaljevanje. Bruhanje, dinamična nočna vožnja z avtomobilom, spanje v avtomobilu na parkirišču za trajekt in glavobol naslednjega dne. Pa vse brez panike, saj je bilo itak novo leto. V glavnem, zelo ...

This time of the year is for me maybe the best period for kayaking on the Adriatic. Solitudnes, water like mirror, warm colors of winter sun lying low on the horizont, no waves, sounds, people, nothing. It's almost scarry at the moments... The only thing which also exists in this time is low lying grey clouds, which are qujite common also. But hey, nothing is perfect. But maybe also this greyness make some sense and give you some new feelings, to get even deeper in your heart. But do not just read.

Da ne bi kdo mislil, da ko pritisne megla in sneg na naše vrhove, kajakom rečem adijo. Njak! Vse dokler je morje toplejše od zraka deluje, kot velik in močan radiator. Zato je veslanje v zimskih mesecih popolnoma možno in zabavno, le obleči se moramo glede na temperaturo vode. Ne preveč in ne premalo. In seveda ne pozabite na veter. Če ga ni, je dovolj že majica ali dve. če pa že samo pihlja, pa bo vetrovka ali nekaj podobnega (softšel?) edina modra obramba. Težava je v tem, da človek sploh ne ve, kdaj ga začne podhlajevati, ko kar naenkrat ves nekam utrujen in brezvoljen mahaš po morski gladini nevedoč, da si pač samo - rahlo podhlajen. Ampak pustimo te teorije. Bivši vikend, severni Jadran, celo potrudil sem se označiti točno od kje so fotografije. Ja, res je tako lepo... Klikni na 

Novo iskanje spotov v Istri in nove dogodivščine. Zaveslala sva iz Plomin Luke. Po kanalu je že vlekla burja, na katero sem računal, pa nič pametnega od nje. Nekje pred mestom Rabac sestavim jadro in ga uporabljam bolj tako/ tako, nekako ni dovolj pihalo ali pa čoln ni hotel v najino smer. Kasneje popoldan odkrijeva izjemno plažico na rtu Duga Luka in proti večeru, že pozno je bilo, veslava pod neverjetnimi stenami okoli Crne Punte. Vukojebina čista. Tik pred temo najdeva zaliv s kamenčki, dolgo plažo, ogromno suhe lesene kurjave in izjemno samoto. Plavava skozi svetlikajoči se plankton, v globokem kurišču opazujeva ogenj in sva tiho. Samota in divjost tistega kraja naju je prikovala v tišino. Ko tu tolče jugo, mora biti zabavno. Zjutraj opazim gladko vodo in sunke vetra in nataknem jadro. Samo okoli vogala sva šla in akcija se je pričela. Nekaj minut se nekako borim z vetrom, da ujamem čoln, dvignem obe mali kobilici, da začne čoln dobesedno glisirati. Razvil je že hitrosti, ki bi se...

Za vikend sva bila z Natašo končno še na »našem« morju. Na Jadranu, kjer skoraj leto dni nisva veslala. S kajaki sva bila letos samo v Grčiji, Angliji in Italiji. Začela sva v zalivu Raša (Želc hvala za namig), smer proti Kamenjaku. Odveslala sva v temi in s pomočjo GPSa in čelnih svetilk našla zaliv za spanje in bivakirala na prostem v spalkah. Relativno zgodaj sva vstala in veslala neke dve uri, se ohladila v morju, zopet dalje, spet je pritisnila vročina,zato v novi zaliv po senco in počitek. Sledila je hrana in kopanje. Skoraj sem se že videl na pivu v Medulinu (zložljivi Pouch gre neverjetno hitro, hitreje kot Klepper), ko nekje pred rtom za Medulin spet nabije vročina in znova predlagam »greva na obalo malo v vodo«. medtem ko sva se kopala v mlačni vodi je začelo nekaj malega pihljati. K er sem že imel jadra pripravljena, dobim idejo: "dajva spet jadrati". V tistih 15 - 20 minutah, ko sem to delal, je morje dobilo pene. Seveda jih nisem opazil zaradi...

They said that Cornwall is ruged, wet, rainy and ocean rules. That's true. But Cornwall has one big outdoor sport potential, which is above all - seakayaking. So belive me and go with the Waterborne agency and the man caled Drew , to discover the caves, holes, waves, cliffs and the Ocean with the best seakayaks ever - Tiderace , and you'll get to the point of no return, because there'll be just one thought after in your head - let's do it again! You remember the add from sports outffiter Nike - just do it!?

Leta nazaj, mi je takrat novonastali Kefalonski prijatelj Kevin dejal, ko boš pa dober, pa pojdi v Cornwall. Tam dogaja! Khm, zanimiva provokacija... In letos končno tam! če ne drugega, če se meni nekaj reče, potem tega ne pozabim. Zato je letos med kolesarjenjem po Cornwallu, Devonu, Exmoorju in Somersetu - vse to je Jugozahod Anglije, padlo tudi veslanje v Cornwallu. Res lahko rečem - bil je skrajni čas. Kajti kdor ni veslal tam morskega kajaka, potem o tem športu - se opravičujem vsem prizadetim, a trditev resnično stoji - nima pojma nič; na žalost - NIČ. Tam se združi popolno znanje veslanja čolna, poznavanje morskih tokov in valov, upoštevanje 10 metrske plime in oseke in slabo vreme v eno resno enoto. Izjemno dramatična granitna obala, polna klifov, spodmolov, ogromnih morskih jam, v katerih je možno veslati (ob pravilnem stanju morja), neverjetni prehodi okoli skalnih čeri in ostalo podobno, medtem ko stalni "manjši oceanski svelčki - it doesn't look so bad" (val...

Ravno sva se vrnila iz Dolomitov, kjer smo plezali predvsem po strmih stenah in plezalnih poteh, imenovane ferate. Gre za z železnimi vrvmi opremljene poti. Trdna skala, sonce, veter in obilo zraka pod nogami so izjemna značilnost teh poti. Večina teh poti je primernih tudi za srednje dobre, nekatere pa so res tako težke, da do padca ali zdrsa ne sme priti. Sicerje res, da tak padec preživimo, a kaj pa če se vmes nasadimo na kakšen klin in kaj storiti potem, ko visimo na zajli kot salama, pa ne vem več :-) Za več klikni tukaj

Da je Š vedska meka potovalnega veslanja, sem izvedel iz ust samega Nigel Fosterja, še žive legende seakayakinga, med intervjujem v Benetkah pred Vogalongo. Takoj sem zastrigel z ušesi in pomislil: "če Nigel, ki je preveslal ves svet, izjavi kaj takega, potem morda ni neumno". Jasno, da sem imel prav, ko sem mu verjel in da me Nigel ni naplahtal. Š vedski arhipelag , 30.000 otočkov v razdalji 250 km, je fenomenalnih. Nigel Foster, when I was making an interview with him told me that the best place for seakayaking in Europe is Sweden . More precisely - Stockholm archipelago . He was right. Not just 100%, but even more. It's amazing there.

We, these civilization, are in speedy mood all the time. Too nervous, too histeric, too fast. Something need to stop us. But how and with what should that happen? One of the solution is maybe kayaking, maybe the power of the sea, maybe the lack of time, whatever will be. But all previously mentioned together, push us to think more deeply and start to kicking alive; we become fully aware of life. Once again, as it's supposed to be. There's just one problem: the time, as kind of special enemy, distrupt and distract us from now and than. But it's OK. Because to accept the reality is not an easy issue which we need to comprehend. So go out, do something, stop to think and become one unit with all what surround you. Kayaking or playing chess it doesn't matter, just do what your heart feel is OK for you. Just for you!

Nekoč, pre davnimi leti, sem kot v pravljici ležal na peščeni plaži nekje med Ajacciom in Ponte Vecchio, Korzika. Pretresen do čustvenih globin zaradi ogromnih valov in z napsihirano (tedanjo) ženo ob sebi, ki je trdila da nikdar več ne gre s kajakom na morje (no itak sva se potem ločila), sem ugotovil, da se pa obratno od nje počutim zelo - živega. Čeprav se mi je še vedno vse gugalo v notranjosti, sem dojel, da sem se nekako spet zbudil v življenje, spoznal nove oblike akcije in dobil nove ideje za trošenje prihodnosti. Ja kajak in morje ti data lahko samo dvoje: ali poraz ali zmago. Kot Starec in Morje (Ernesto hemingway), na koncu ostaneš brez plena, ampak s spoznanjem, da si se boril in zopet zaživel, pa čeprav je zutraj delovalo morje z nežnimi valovi na začetku nekam medlo in dolgočasno. Veslanje z morskim kajakom nas nabije z drugo vrsto adrenalina, ki počasi prihaja v kri in še počasneje v nezavedno. Od tam pa ta ideja po tem določenem adrenalinu kar noče odditi. Kje dobiš ...

With the word Gliding on the water, we mean to feel the water and sea curents, all other water elements and become one with that basic element of the earth and our lives. With that word Gliding, we basically mean paddling, sleeping outside, to feel and to be in the nature like all in one and many similar things. Gliding on the water is not just paddling and using the padlles as sport activity, but it means a lot more . To enyoy and to feel.

Potovanje s kajakom, midva sva to poimenovala, če sem iskren je to Natašino maslo (avtorske pravice zaščitene, he, he, he), s skovanko po-VODO-vanja, je veslanje po različnih vodnih površinah, bolj ali manj mirnih, spanje zunaj, kurjenje ognja, plavanje, poslušanje ptic in bučanja valov, čutenje morskih valov, rečnih tokov ali skoraj nepremičnega toka jezer. Voda je živa, narava še bolj, mi pa naj-bolj, ko smo aktivni v njenem okolju. Ko se predamo ritmu zavesljajev, ritmu udarcev, ritmu notranjega umirjanja, ki hote ali nehote sledi, služba, civilizacija, težave z avtom ali d'narci, vse ostane nekje; nekje, daleč zadaj. Je to pobeg ali dejansko življenje, ne bi komentiral. Da pa te zadeve človeka naredijo živega in prebujenega, pa še kako drži. Nobenega adrenalina ni, pa poln energije se dan konča. Pač, poVODOvanja so enostavno rečeno - zakon... Edina težava je čas. Čas je na žalost potreben. Kajti ko si enkrat v kajaku, opremljen z vso opremo, potem minejo trije preveslani...

Za prvomajske praznike sva veslala okoli otoka Ithaka v Jonskem morju. Odisejevo kraljestvo se je izkazalo za več kot prelepo, zato bomo tja, v tiste skrite kotičke še odšli. že jeseni, čim prej ko bo možno... Doživela sva teden dni samote, belih kamnitih plaž iz okroglih kamenčkov, neverjetno tišino ki jo je zmotilo samo valovanje morja in nekaj močnejših nočnih neviht. Če sem iskren, že samo en dan civilizacije, v kraju Vahti v baru Gregory's Tavern, odtehta dvodnevno potovanje s trajektom iz Benetk. Nasvet: ne hodite tja poleti! In the beginning of the month may, we've been to Ithaka , Greece. Solitudnes, freedom, no-one nowhere. If nothing else, one evening in the Gregory's Tavern, the Vahti best bar and on whole Ithaka, blow your mind off and pays away all the traveling to that small islands.

Prelepa jesen in zakasnena zima v letu 2008, sta nam ob obilnem deževju naklonila posebno doživetje - poplavljena Kraška polja. Reka Unec se je spremenila v jezero, Veliki naravni most v Rakovem Škocjanu je postala neprevesljiva prepreka, drevesa so proti nebu stegovala suhe zimske krošnje. Tišina, voda kot steklo in samota, so zaznamovali veslanje, ki se ne dogaja ravno pogosto. A special early winter with a lot of rain, brought to us something special - karst lakes were flooded. The river Unec becomed a Planinsko Lake, Very known natural point The Great Bridge in Rakov Škocjan doesn't alow to padlle under and the trees shows just the branches to the sky. Solitudness, peace and water like the mirror. Everything was perfect for padlling which happen just in special cases.