Burja v Istri

Za vikend sva bila z Natašo končno še na »našem« morju. Na Jadranu, kjer skoraj leto dni nisva veslala. S kajaki sva bila letos samo v Grčiji, Angliji in Italiji.

Začela sva v zalivu Raša (Želc hvala za namig), smer proti Kamenjaku. Odveslala sva v temi in s pomočjo GPSa in čelnih svetilk našla zaliv za spanje in bivakirala na prostem v spalkah.

Relativno zgodaj sva vstala in veslala neke dve uri, se ohladila v morju, zopet dalje, spet je pritisnila vročina,zato v novi zaliv po senco in počitek.

Sledila je hrana in kopanje. Skoraj sem se že videl na pivu v Medulinu (zložljivi Pouch gre neverjetno hitro, hitreje kot Klepper), ko nekje pred rtom za Medulin spet nabije vročina in znova predlagam »greva na obalo malo v vodo«.

medtem ko sva se kopala v mlačni vodi je začelo nekaj malega pihljati. Ker sem že imel jadra pripravljena, dobim idejo: "dajva spet jadrati". V tistih 15 - 20 minutah, ko sem to delal, je morje dobilo pene. Seveda jih nisem opazil zaradi sestavljanja jader. Takoj po odplutju naju je na odprtem v trenutku obrnilo v veter – burjo nekje 5Bf in jadra so ropotala kot brzostrelka. Vedel sem, da sva v riti.

Nataša uspe na pol pospraviti jadra (še dobro da sva imela že podobne momente na Švedskem), v tistem veter še ojača, valovi cca 1 do 1,5 m, strmi, od burje zoprni in samo jaz sem lahko veslal (Nataša je držala jadra v roki). Uspel/ la sva pristati v edinem možnem zalivu, kjer ni nabijalo in špricalo (delali so se lomeči valovi cca 1.5 do 2 metra – FANTASTIČNO za gledati). Ljudje na obali so strmeli, šele ko sva pristala in se je Nataša srečna, da je preživela, metati v valove, so se začeli sproščeno nasmihati.

Naj pohvalim nekega ribiča, ki naju je prišel reševati s čolnom. Prav hudo mi je bilo, da sem ga odslovil, ker samo upam, da bo še kdaj komu tako prijazno priskočil na pomoč.

Res je bilo vse opisano zgodba za sebe. V 15 minutah iz vroče bonace v 7 ali več Bf burjo. Kasneje je veter še ojačal, da naju je s čolnom vred dobesedno premetavalo in porivalo po obali. Sredi makije sva našla okrogel prostorček, kot nalašč za opremo in najin MHWjev šotor, drugače bi raztrgalo vse, ker sva bila na odprti in izpostavljeni obali, direktno za Velebitsko burjo. V nedeljo sva čakala in čakala, da se morje umiri, ampak ker se do 16h ni zgodilo nič, sva odkorakala proti notranjosti do Ližnjana, kjer naju je prijatelj Francelj, ki je takrat dopustoval v Banjolah, odpeljal po avto nazaj v Rašo.

VIDEO