Včeraj. Nedelja. Res je, nekam mraz je bilo! pa še kakšna kaplja ali snežinka. Nataša reče: "če sem do danes mislila, da sva takrat na tistem bivaku trpela - nekaj let nazaj sva na jesen, popolnoma brez opreme zaradi razmer (in nedelujoče čelne svetilke) bivakirala v severni steni Gamsove Matere, zahodni Julijci, temperatura za nižje predele je kazala +3 st. C tisto noč - sem se zmotila. Tole danes je huje!". Gledam in gledam in se ji čudim. Oblečena je bolje kot jaz, niti ne piha tako močno. Pa kaj ji je? Pogledam Joca, naša seakajakaška legenda (Jože Gostinčar, Škofja Loka) in se tudi čudim: debela kapa, anorak, rokavice. Ni da ni. Zadekan ko v Sibiriji. Sam pa v majici in softšelčku in klobučku brez kape. Pa sploh me ne zebe. Zato se čudim Nataši. Nekako imam večji problem, da me vse nekam žuli. Stopalke za noge so preblizu. Opora sedeža mi je počila, ko sem se basal v čoln, saj sem bil ves nekam trd in zategnjen. V rdečem Pouchu - Dihurček sva bila, kar je za tempera

Not at all. Just follow the link under the headline and you'll see how beatiful and peacifull can be in the midlle of the winter time, somewhere like the Kornati Islands. Precisely said, it was during the New year time. But even better. If you want to see the real life of the Locals or to find some new caracters to make your life more alive or simple just to enyoy seeing the others how they lived in their reality, than go there. Go to Sali, Dugi otok, Croatia. Try not to speak the language of the locals and don't show that fact immediately :-)

Kje pa, nikakor. Če kliknete na povezavo pod naslovom, boste videli fotografije, narejene preko obdobja novega leta na Kornatskem otočju. Mir in samota zagotovljena. Če pa iščete žur z neznanci, pa bo to morda še boljša prilika, kot biti nekje na poznani lokaciji. Ko sva dopoldan drugega januarja prikorakala v kavarno v kraju Sali na kavo, je bilo že po pol ure prisotno v zraku ducat življenjskih zgodb, vrednih knjižnega zapisa. Izvedel sem vse. Kdo je s kom, kdo je narkič, kdo diler, kdo vara in kdo je varan. Kot da bi jutranje sonce sprostilo zavore. Čez nekaj dni sva končala v istem baru še na večer. Po celodnevnem veslanju brez pitja vode, sva takoj preskočila na tekoče pivo in v družbo nama dotedaj neznanih Slovencev. Rezultat? Spoznani novi ljudje, nekaj popitih rund piva in seveda nadaljevanje. Bruhanje, dinamična nočna vožnja z avtomobilom, spanje v avtomobilu na parkirišču za trajekt in glavobol naslednjega dne. Pa vse brez panike, saj je bilo itak novo leto. V glavnem, zelo

This time of the year is for me maybe the best period for kayaking on the Adriatic. Solitudnes, water like mirror, warm colors of winter sun lying low on the horizont, no waves, sounds, people, nothing. It's almost scarry at the moments... The only thing which also exists in this time is low lying grey clouds, which are qujite common also. But hey, nothing is perfect. But maybe also this greyness make some sense and give you some new feelings, to get even deeper in your heart. But do not just read.

Da ne bi kdo mislil, da ko pritisne megla in sneg na naše vrhove, kajakom rečem adijo. Njak! Vse dokler je morje toplejše od zraka deluje, kot velik in močan radiator. Zato je veslanje v zimskih mesecih popolnoma možno in zabavno, le obleči se moramo glede na temperaturo vode. Ne preveč in ne premalo. In seveda ne pozabite na veter. Če ga ni, je dovolj že majica ali dve. če pa že samo pihlja, pa bo vetrovka ali nekaj podobnega (softšel?) edina modra obramba. Težava je v tem, da človek sploh ne ve, kdaj ga začne podhlajevati, ko kar naenkrat ves nekam utrujen in brezvoljen mahaš po morski gladini nevedoč, da si pač samo - rahlo podhlajen. Ampak pustimo te teorije. Bivši vikend, severni Jadran, celo potrudil sem se označiti točno od kje so fotografije. Ja, res je tako lepo... Klikni na 

Novo iskanje spotov v Istri in nove dogodivščine. Zaveslala sva iz Plomin Luke. Po kanalu je že vlekla burja, na katero sem računal, pa nič pametnega od nje. Nekje pred mestom Rabac sestavim jadro in ga uporabljam bolj tako/ tako, nekako ni dovolj pihalo ali pa čoln ni hotel v najino smer. Kasneje popoldan odkrijeva izjemno plažico na rtu Duga Luka in proti večeru, že pozno je bilo, veslava pod neverjetnimi stenami okoli Crne Punte. Vukojebina čista. Tik pred temo najdeva zaliv s kamenčki, dolgo plažo, ogromno suhe lesene kurjave in izjemno samoto. Plavava skozi svetlikajoči se plankton, v globokem kurišču opazujeva ogenj in sva tiho. Samota in divjost tistega kraja naju je prikovala v tišino. Ko tu tolče jugo, mora biti zabavno. Zjutraj opazim gladko vodo in sunke vetra in nataknem jadro. Samo okoli vogala sva šla in akcija se je pričela. Nekaj minut se nekako borim z vetrom, da ujamem čoln, dvignem obe mali kobilici, da začne čoln dobesedno glisirati. Razvil je že hitrosti, ki bi se

Za vikend sva bila z Natašo končno še na »našem« morju. Na Jadranu, kjer skoraj leto dni nisva veslala. S kajaki sva bila letos samo v Grčiji, Angliji in Italiji. Začela sva v zalivu Raša (Želc hvala za namig), smer proti Kamenjaku. Odveslala sva v temi in s pomočjo GPSa in čelnih svetilk našla zaliv za spanje in bivakirala na prostem v spalkah. Relativno zgodaj sva vstala in veslala neke dve uri, se ohladila v morju, zopet dalje, spet je pritisnila vročina,zato v novi zaliv po senco in počitek. Sledila je hrana in kopanje. Skoraj sem se že videl na pivu v Medulinu (zložljivi Pouch gre neverjetno hitro, hitreje kot Klepper), ko nekje pred rtom za Medulin spet nabije vročina in znova predlagam »greva na obalo malo v vodo«. medtem ko sva se kopala v mlačni vodi je začelo nekaj malega pihljati. K er sem že imel jadra pripravljena, dobim idejo: "dajva spet jadrati". V tistih 15 - 20 minutah, ko sem to delal, je morje dobilo pene. Seveda jih nisem opazil zaradi