V nedeljo smo obiskali Devinske pečine, videli oba gradova iz spodnje, morske  strani, preveslali najkrajšo reko v Evropi - Timav, in opazovali obalno poletno gnečo v marini Sisljan, odkoder smo odšli n se tudi vrnili. Poletne temperature, mirno morje in dobra ekipa Telodroma & Mito Šinkovec je dosegla, da je bil dan ob dodatnem smejanju Nine Osenar (ki v Telodromu uči Yogo) res zabaven. Sezona veslanja se pričenja...

S tem vikendom, ki je že pred vrati, odpiramo novo veslaško sezono poVODOvanj . Enodnevni izleti, popoldanski vodni sprehodi in poletne pustolovščine na Jadranu , poletni Švedski in Aljaski ter jeseni potepanje po Grških otokih . Letošnja posebnost in novost so tudi potepanja po neznanih rokavih reke Drave in delte Mure , reka Mura s kolesarjenjem, ter vikend popotovanje po Italijanskih lagunah od Devina do Benetk . Sledite idejam na našem blogu ali blogu, kjer so programi: http://programi-povodovanja.blogspot.com/2010/09/laguna-marano.html

Laguna Gradež, 22. februar. Bilo je bolj mrzlo, kot je to napovedala napoved in burja se ni polegla niti popoldan. Zato nam je v eno smer šlo precej hitro, v hitrostih kolesarjenja. Nazaj, proti vetru, pa kar nekam ni hotelo steči. Potem smo pa malce "po-krampali". A presenečen, vedno znova ugotavljam, kako voda pomiri, kako je morje "živo" in "energično" in kako nam je v resnici bli zu, mislim in geografsko in človeško-psihično, pa čisto pozabljamo na ti dejstvi. Da ne govorim še o temu, da je občutek po takem dnevu dosti intenzivnejši, drugačen, kot recimo po dnevu plezanja, alpinizma ali turne smuke. It was february. The day wasn't the best or the warmest one. North wind blows all day around, but anyway, the Laguna di Grado see us in our kayaks with happy faces, even if the trip was like oneway ticket, because for going back, against the wind, we need to paddle really strong. But anyway, at the end of the day, the coffe with the beer in small ha

Silvester. Običajno je to čas, ko prevladuje sneg. Vsaj glede na 100 letne koledarje. Letošnjega sem se lotil drugače. Vkljub termometru v avtomobilu, ki je kazal -7 st.C v Postojni, mi je bilo med veslanjem po Planinskem polju dobesedno prijetno. Celo brez rokavic je šlo. Seveda je svoje dodalo sonce in brezvetrje. Edini zvok, ki me je spremljal je bil led, pokajoč v značilnih piskajočih tonih in seveda pljuskanje vesel ob gladko vodno površino. Zanimiv, neobičajni zaključek leta, ko sem znova spoznal, da Slovenija omogoča vse športne dejavnosti v naravi, ne glede kateri letni čas se piše na koledarju.

Vem, da vas že srbijo robniki na smučeh in gledate na snežne napovedi, a vsako zimo obstaja samo eno dejstvo: zima dolgo, dolgo traja in ni panike, da ne bi človek ujel dobrega snega še pozno v sezoni. In podobno trdim za veslanje. Ni ga lepšega doživetja, kot je samotni zimski mirni večer ali tiho veslanje pod plešočimi belimi snežinkami. Verjemite mi na besedo in preverite. Res bo za vas to nekaj novega. Ne in ni res, ni hladno. Voda je pozimi toplejša, kot zrak in vedno ene malček greje; Vsaj v noge. Oblecite se za temperaturo zraka, pa ne bo panike.

Doživela sva novih 6 dni Jadrana. Osnova nama je bilo otočje Kornati . Bilo je lepo, še (naj)bolj drzno in samotno na poletnem Jadranu do sedaj. Odveslala sva celotni Dugi otok, skozi Proverso na zunanje Kornate, celotne Kornate in potem Šibeniški arhipelag ter končala v Šibeniku. Čez dan je bilo sicer vroče, zelo vroče, ponoči pa ravno prav. Spala sva nenehno pod zvezdami. Kopalnica s tekočo in hladno vodo nama je bila ves čas pred nosom, pa celo še slana je, da imam kožo vso svilnato, edino s pojedenimi ribami se ne morem pohvaliti, ker sam jih lovil nisem, na Kornatih pa je porcija rib cca 70 eur po glavi, saj odkar je recesija in morajo dovolj zaslužiti od tistih nekaj redkih turistov (jih olupiti kot v starih časih SFRJa) so cene malce poskočile. Veslala sva tudi ponoči, ko se nama je plankton svetlikajoče smukal okoli vesel in opazovala sva ribe, ki svetijo modro-flurosentno. Tudi komet je enkrat kar nekaj dolgih sekund visel v zraku nad nama. Veslala sva tudi opolda

Kje pa, nikakor. Če kliknete na povezavo pod naslovom, boste videli fotografije, narejene preko obdobja novega leta na Kornatskem otočju. Mir in samota zagotovljena. Če pa iščete žur z neznanci, pa bo to morda še boljša prilika, kot biti nekje na poznani lokaciji. Ko sva dopoldan drugega januarja prikorakala v kavarno v kraju Sali na kavo, je bilo že po pol ure prisotno v zraku ducat življenjskih zgodb, vrednih knjižnega zapisa. Izvedel sem vse. Kdo je s kom, kdo je narkič, kdo diler, kdo vara in kdo je varan. Kot da bi jutranje sonce sprostilo zavore. Čez nekaj dni sva končala v istem baru še na večer. Po celodnevnem veslanju brez pitja vode, sva takoj preskočila na tekoče pivo in v družbo nama dotedaj neznanih Slovencev. Rezultat? Spoznani novi ljudje, nekaj popitih rund piva in seveda nadaljevanje. Bruhanje, dinamična nočna vožnja z avtomobilom, spanje v avtomobilu na parkirišču za trajekt in glavobol naslednjega dne. Pa vse brez panike, saj je bilo itak novo leto. V glavnem, zelo

Leta nazaj, mi je takrat novonastali Kefalonski prijatelj Kevin dejal, ko boš pa dober, pa pojdi v Cornwall. Tam dogaja! Khm, zanimiva provokacija... In letos končno tam! če ne drugega, če se meni nekaj reče, potem tega ne pozabim. Zato je letos med kolesarjenjem po Cornwallu, Devonu, Exmoorju in Somersetu - vse to je Jugozahod Anglije, padlo tudi veslanje v Cornwallu. Res lahko rečem - bil je skrajni čas. Kajti kdor ni veslal tam morskega kajaka, potem o tem športu - se opravičujem vsem prizadetim, a trditev resnično stoji - nima pojma nič; na žalost - NIČ. Tam se združi popolno znanje veslanja čolna, poznavanje morskih tokov in valov, upoštevanje 10 metrske plime in oseke in slabo vreme v eno resno enoto. Izjemno dramatična granitna obala, polna klifov, spodmolov, ogromnih morskih jam, v katerih je možno veslati (ob pravilnem stanju morja), neverjetni prehodi okoli skalnih čeri in ostalo podobno, medtem ko stalni "manjši oceanski svelčki - it doesn't look so bad" (val

Da je Š vedska meka potovalnega veslanja, sem izvedel iz ust samega Nigel Fosterja, še žive legende seakayakinga, med intervjujem v Benetkah pred Vogalongo. Takoj sem zastrigel z ušesi in pomislil: "če Nigel, ki je preveslal ves svet, izjavi kaj takega, potem morda ni neumno". Jasno, da sem imel prav, ko sem mu verjel in da me Nigel ni naplahtal. Š vedski arhipelag , 30.000 otočkov v razdalji 250 km, je fenomenalnih. Nigel Foster, when I was making an interview with him told me that the best place for seakayaking in Europe is Sweden . More precisely - Stockholm archipelago . He was right. Not just 100%, but even more. It's amazing there.

Nekoč, pre davnimi leti, sem kot v pravljici ležal na peščeni plaži nekje med Ajacciom in Ponte Vecchio, Korzika. Pretresen do čustvenih globin zaradi ogromnih valov in z napsihirano (tedanjo) ženo ob sebi, ki je trdila da nikdar več ne gre s kajakom na morje (no itak sva se potem ločila), sem ugotovil, da se pa obratno od nje počutim zelo - živega. Čeprav se mi je še vedno vse gugalo v notranjosti, sem dojel, da sem se nekako spet zbudil v življenje, spoznal nove oblike akcije in dobil nove ideje za trošenje prihodnosti. Ja kajak in morje ti data lahko samo dvoje: ali poraz ali zmago. Kot Starec in Morje (Ernesto hemingway), na koncu ostaneš brez plena, ampak s spoznanjem, da si se boril in zopet zaživel, pa čeprav je zutraj delovalo morje z nežnimi valovi na začetku nekam medlo in dolgočasno. Veslanje z morskim kajakom nas nabije z drugo vrsto adrenalina, ki počasi prihaja v kri in še počasneje v nezavedno. Od tam pa ta ideja po tem določenem adrenalinu kar noče odditi. Kje dobiš

Potovanje s kajakom, midva sva to poimenovala, če sem iskren je to Natašino maslo (avtorske pravice zaščitene, he, he, he), s skovanko po-VODO-vanja, je veslanje po različnih vodnih površinah, bolj ali manj mirnih, spanje zunaj, kurjenje ognja, plavanje, poslušanje ptic in bučanja valov, čutenje morskih valov, rečnih tokov ali skoraj nepremičnega toka jezer. Voda je živa, narava še bolj, mi pa naj-bolj, ko smo aktivni v njenem okolju. Ko se predamo ritmu zavesljajev, ritmu udarcev, ritmu notranjega umirjanja, ki hote ali nehote sledi, služba, civilizacija, težave z avtom ali d'narci, vse ostane nekje; nekje, daleč zadaj. Je to pobeg ali dejansko življenje, ne bi komentiral. Da pa te zadeve človeka naredijo živega in prebujenega, pa še kako drži. Nobenega adrenalina ni, pa poln energije se dan konča. Pač, poVODOvanja so enostavno rečeno - zakon... Edina težava je čas. Čas je na žalost potreben. Kajti ko si enkrat v kajaku, opremljen z vso opremo, potem minejo trije preveslani