Preden je dan zamrl Začetek in konec... Čeprav je na koledarju zima, ptice žvrgolijo že pomladno. Da človek ne zarjavi, sva z Renatom odšla na dvodnevno raziskovanje lagune Gradež in Marano. Ponoči ni padlo pod ničlo, čeprav toplo ravno ni bilo, podnevi pa tudi vkljub soncu neke vročine še tudi ni bilo (za čutiti). Zima pač. A vseeno, čuti se, da so vrata odprta...    Ko sonce posije skozi temnino :)

Avgust prihaja in odhajam na Aljasko. Septembra, pa nas čakajo spet novi veslaški podvigi v naših ali tujih krajih. Začnemo s trodnevno reko Mura, ki se kot mejna reka vije med Madžarsko in Hrvaško. Načelni datum za reko Mura je 9. - 11. september. Sledili bodo izleti za vikende, do oktobrske Grčije, ki bo, če bo dovolj prijavljenih, v obliki tedenskega potepanja po otokih Paxos, AntiPaxos in Krf. Planirajo se dnevi od 1. - 9. oktobra . In seveda nas čaka tudi prvo-novembersko štiri-dnevno potepanje nekje po srednjem Jadranu ali Lošinjskem arhipelagu. Okvirno se bo šlo od petka do torka! Vmesni vikendi se bodo odvijali v laguni Benetke (in Burano), Marano in Gradež, dodali bomo še novo destinacijo v tistih krajih, laguno Bibione. Verjetno bomo ob veslanju zaplavali še na otoku Plavnik in Prvič pri Krku, če pa bo jesen mokra in deževna in se bodo naša kraška polja napolnila, pa bomo kdaj skočili na katerega od njih tudi med tednom, ne ...

Ni potrebno vedno na morje. Še posebej, ko je res vroče, kot je bilo tega dne. Ne samo vroče. Tudi grmelo je, deževalo in nas bičala toča. Še dobro, da smo bili med nabijanjem strel in ledenih krogel ob bregu, pod streho krošenj dreves. Pozen večerni prihod v Kostanjevico, spanje na travniku ob gostilni in cerkvi, rjava hitra reka naslednji dan in čarobna ekipa je bilo vse tisto, da smo v srcih vriskali. Preizkusite kdaj tudi sami, če že z nami ne!

Sezono smo zaradi čudnega vremena in odlašanja z odhodom na morje pričeli šele meseca maja z obiskom mesta Burano. Na dan, ko se je odvijala legendarna Vogalonga, smo tako tudi mi okušali vode Beneške lagune in obiskali na koncu še samostan Frančiškanov

Morda bom za nekatere preveč ciničen, ko smo sami trdo-delavni delavci (dva od treh) strošili svoj čas na Predeljskem jezeru in za konec dobili še boljše lignje, kot v gostilnah Slovenije, kar na licu mesta (živel Renato Andrejčič), da vam lahko v obraz vržem(o) naslednjo provokacijo in cinizem: vse, ki ste svoje eure vložili v Prijonove potovalne kajake, vas vabim na tekmo. Jaz sedim v Stingerju (Willy Neumann), dam vam velikodušno foro kilometra (ali recimo 5 minut), po 10km (raje 20 km) je cilj, ne glede na stanje vodne površine. Zmagovalec dobi za nagrado kajak od poraženca. Kaj bo(m) sicer z vsemi tistimi Prijoni še ne ve(m), ampak vem, da jih bo polno ... Torej, če ste prizadeti, češ da sem cinik, ali ibernakladač, se vidimo, pa da vidimo... Res mi je žal, ampak bolj objektivnega poročila glede testa potovalnega kajaka Neumann Stinger, ne morem dati. Tudi že vnaprej mi je žal za vse Marlinčke, Proteuske ali Barakudice, ki bodo Stingerja gledali le daleč na obzorju. Drugi...

Na žalost, vse dobre stvari minejo, slabe pa, vsaj tako izgleda, kot da ostanejo. A kakorkoli, gladko morje, brez valov, še vedno kopalno vabljiv in dovolj prijeten, temperature sonca močne, še domačinov ni bilo kaj dosti na spregled, kaj šele turistov, nas je pričakalo bivši vikend. Res mir, ugodje, doživetje. Hedonizem okušanja, preverjanja, spoznavanja. Otok Prvič, že ne vem katerič, in tudi ne zadnjič, je bil tako zopet obkrožen (28km) z veslanjem izjemne ekipe ljudi in osvojen je bil tudi glavni Južni vrh (285m) in trikotnik peska pod njim. Tako in drugače. Res je, kot se govori: ko se pravi (osebki) najdejo skupaj, je svet dejansko lepši, pa čeprav že tako ni ravno grd!

Kaj naj rečem o destinaciji, ki je po meni najlepša enodnevna jesenska veslaška lokacija? O tem sem spisal tudi članek v časopisu NeDelo. Lepa, skrivnostna, pa vkljub prometu, še vedno samotna. V tej jeseni, pod zlatim soncem, nepozabljiva...