Bilo je na prelepo nedeljo, začetek severno v Vzhodni laguni Gradež. Trije kajaki, 4-je kajakaši. Začetek je bil fantastičen. Isola San Barbano, odličen bakalar na belem kruhu s pršutom, drvenje po kanalu proti mestu na odprto morje in sušenje nogavice in škornja na obalah otoka D'Orio. Če bi takrat vedel, kaj nas čaka zvečer, si ne bi jemal časa za take malenkosti, kot so suhe in tople noge. Po kratki pavzi pade stavek, iz nežnih ust: "Ne še nazaj, dajmo še malo veslati". Khm, težko se uprem predlogom, pa čeprav ob pol dveh, v zimskem popoldnevu, kar kličejo k težavam. Zaveslamo v notranjost lagune, ki se je nevešči navtiki načeloma izognejo. Že vedo zakaj. Veslali smo proti toku, ki je tekel cca 3 km/ h proti nam, kot bi veslali v klanec, res strm klanec. Še fotografirali smo komaj kaj, ker takoj, ko si začel vleči fotoaparat ven, te je odneslo iz foto pozicije in zavrtelo kajak, kot na kakšni hitri reki. Ob temu pa je nastopil še drug problem. Nahajali smo se
