Na Darjino pobudo sva odšla na Nežidersko jezero. Vem, da se vam še sanja ne, kje to je, a zato pač mi odkrivamo za Vas. Kičasto lepi kraji, izjemno veliko, prostrano, mirno jezero, rezervat za ptice, eden najbolj pomembnih jezer v Evropi, pod Unescovo zaščito. Kdaj gremo spet? Bom javil...

 Kraj Planina, ki sicer leži 455 metrov nad morjem, ob magistralni cesti Logatec - Postojna in je razpotegnjeno naselje v dolžini približno treh kilometrov, katero se starejši vozniki še precej dobro spomnijo po desetkilometrskih serpentinah, ljubkovalno imenovanih Kačje ride, je znano po Planinski jami, razvalinah gradu Haasberg, stražnemu stolpu in nečem posebnem. Da tam dobijo na vsake toliko časa, recimo vsaj enkrat letno, pred svoje pragove morje, čeprav gre v resnici za presihajoče jezero. Jasno temu morju manjka slanosti, ampak za lipane in postrvi, katere prihajajo sicer iz vsega sveta lovit v reko Unec, pa ta vsa povečana količina vode nedvomno predstavlja pravo pravcato morje, še dobro res, da ni slano... Iz Ljubljanske smeri proti Planini vodi cesta iz Logatca. Kraj leži na Jugozahodnem robu polja, pod hribom imenovanim Grmada. Ima 230 hiš in okoli osemsto prebivalcev in je razdeljen na dva dela. Gornjo planino in Grič in zaselke Kačja vas, Malni in Hasberg z ruševinami

Malce niže od trikotnika Slovenija, Madžarska, Hrvaška smo se dobili znani neznanci, blizu kraja Dekanovac v Medžimurju in si pred veslanjem – nekateri prvič – podali roko. Duka, Jani, Marjan, Denis, prvi del ekipe, recimo štajersko-ljubljanska naveza, Matjaž in Renato, junaka iz opisanega zimskega prečenja Kočevskega roga, Renatova Suzana in jaz, kot dolenjsko-gorenjska ekipa. Nekaj metrov stran, na pogled lena, a v resnici hitra, je tekla Mura, temno rjave barve, ki kljub številnim meandrom s 100 kubiki zimskega pretoka ustvarja dovolj pogona, da dobi kajak prepotreben zagon in se nemajhna zračna razdalja do našega cilja malce skrajša. Zrak je imel kake štiri stopinje, voda ne dosti več, nebo sivkasto, z nizkimi oblaki. Nič kaj prijetno za nalogo predsilvestrskega dne, končati pred temo, na sotočju Mure in Drave. Čakalo nas je 48 kilometrov tekoče vodne ceste, priprava kajakaške opreme, dostava avtomobilov na konec veslanja pri Legradu in seveda vrnitev voznikov na izhodišče, kar

Vesel sem, da smo bili skupaj v letu, ki se izteka in držim pesti, da bomo še kdaj skupaj brodili po vodah in z vesli v rokah tolkli po hrbtih valov.   Hvala vsem skupaj za druženje, tudi tistim, ki so to leto veslanje uspešno prešpricali. Za SREČO V 2014 pa si poglejte video!

Bilo je na prelepo nedeljo, začetek severno v Vzhodni laguni Gradež. Trije kajaki, 4-je kajakaši. Začetek je bil fantastičen. Isola San Barbano, odličen bakalar na belem kruhu s pršutom, drvenje po kanalu proti mestu na odprto morje in sušenje nogavice in škornja na obalah otoka D'Orio. Če bi takrat vedel, kaj nas čaka zvečer, si ne bi jemal časa za take malenkosti, kot so suhe in tople noge. Po kratki pavzi pade stavek, iz nežnih ust: "Ne še nazaj, dajmo še malo veslati". Khm, težko se uprem predlogom, pa čeprav ob pol dveh, v zimskem popoldnevu, kar kličejo k težavam. Zaveslamo v notranjost lagune, ki se je nevešči navtiki načeloma izognejo. Že vedo zakaj. Veslali smo proti toku, ki je tekel cca 3 km/ h proti nam, kot bi veslali v klanec, res strm klanec. Še fotografirali smo komaj kaj, ker takoj, ko si začel vleči fotoaparat ven, te je odneslo iz foto pozicije in zavrtelo kajak, kot na kakšni hitri reki. Ob temu pa je nastopil še drug problem. Nahajali smo se

Pieteta nam je narekovala, da smo šli svečke prižigati drugam. V naša srca, za naše duše. Zato smo bili drugje, kot naj bi bili. Kje? Južno od kraja Tibunj-Vodice, Hrvaška. Obiskali smo vse otoke do glavnega otoka Žirje, spali na Zmajanu, se kopali zjutraj in zvečer in v Kaprijah buljili v zaprte lokale na obali. Bilo je fenomenalno. Ne samo, da je bilo za kratek rokav in kopanje dvakrat na dan, ampak tudi ekipa je bila zares posebna; pa večerni ogenj, vino in pogovori. Lepo je početi takšne zadeve, če takole lepo tečejo. Morda je edina slaba stran malce kratek dan, a če človek nima nekih ambicij, potem tudi ta detajl ni omembe vreden.

Samo ena je kraljica Jadranskega morja. Samo ene so Benetke. Samo tiste ulice imajo vonj, ki ga še vedno vonjam na mojih prstih in samo tiste vode so tako žive, da jih še reka komaj dohaja. Ni šala za šibke, a zabava za močne. Niso za vsakogar, a vsi se lahko poizkusijo. Benteko, so pač Benetke. In videti jih iz kajaka, presega vso vašo domišljijo, ki jo premorete. Najlepše so za kajakaško potepanje za več dni, da se človek potopi v tiste uličice in jih raziskuje, kajti v enem dnevu deluje vse skupaj, kot eno samo drvenje. Ampak vedno pa, pustijo na čoveku posledico za vse življenje. Dobro posledico. Pečat dosežka in spoznanja. Začeli smo na Punta Sabbione, se pregoljufali med plimo skozi ožine in plitvine in okoli otoka Eraclea in med kar velikimi valovi ukončno gledali vzhodno obzidje Benetk. Ulice in kanalčki, ponekod nizki mostički, da smo komaj prišli spodaj. Povratek nazaj je bil lepši, hitrejši in bolj veslaško tekoč, dokler nismo pri rtu Punte Sabbione potrebovali zaviti n